Podoba, ki jo zagledamo, ko dlje časa gledamo v neko točko in nato odvrnemo pogled, se imenuje paslika. Paslika je podoba, ki nastane zato, ker se celice, ki analizirajo vidne dražljaje, ne odzovejo dovolj hitro na spremembo vidnega dražljaja. Paslike so univerzalne in so odvisne od prirojenega odziva organizma na barvne dražljaje.
Naši rezultati so pokazali, da se nekatere naše paslike, ki smo jih zaznavali pri vajah, ujemajo s pričakovanimi barvami paslik, nekatere pa odstopajo od pričakovanih. Veliko izstopanje se je pokazalo pri opazovanju zelene barve, ki naj bi dala posledično vijolično paslike, medtem ko so naši rezultati pokazali, da v obeh primerih različne zelene barve so se pokazali pasliki roza barve. To se je zgodilo verjetno zato, ker sta si bili vijolični barvi preveč različni, ker namreč se je zgodilo to, da je bilo premalo barv, ki bi naj ustrezale paslikam in zato je verjetno prišlo do takšnih rezultatov. Če bi bilo več izbire barv pri določanju paslike, bi bili po vsej verjetnosti rezultati bolj točni. Pri določanju paslike rumene barve naj bi se prikazala modra barva. Naši rezultati so pokazali, da se je večina odločila za modro, nekaj pa se jih je odločilo za svetlo viola. To bi lahko razložila kot posledico bleščenja ekrana in kot posledica ocenjevanje svetlejše barve. Pri opazovanju modre barve bi naj nastala rdeča paslika. Naši rezultati pa so pokazali, da je bila paslika bodisi rdeča bodisi oranžna. To je verjetno spet bila posledica premalo izbire barv pri paslikah. Pri določanju obeh vijoličnih barv bi naj se prikazala paslika zelene barve. Naši rezultati pa so pokazali, da je večina v obeh primerih ocenila svetlo zeleno barvo. To pa se je zgodilo po vsej verjetnosti zato, ker smo gledali v ekran in se je zelo bleščalo in posledično smo zaradi tega ocenili barvo paslike kot bolj bleščečo in svetlo.
Paslike lahko delimo na pozitivne ali negativne. Pri pozitivnih paslikah se odnosi med barvami in svetlostjo ohranijo – običajno so posledica kratkotrajne izpostavitve intenzivni svetlobi. Pozitivna paslika se na primer pojavi takrat, ko dlje časa gledamo v žarnico. Ko pogledamo stran, nam pred očmi še vedno nekaj “sveti”, saj je naš živčni sistem kljub odstranitvi dražljaja še vedno vzburjen. Pri negativnih paslikah pa se odnosi med barvami in svetlostjo obrnejo. Negativne paslike so običajno posledica dolgotrajne izpostavitve neki barvi. Negativne paslike nastanejo in izginjajo, pri čemer bledijo. Trajanje in jasnost paslik sta odvisna od mnogih dejavnikov, na primer od trajanja gledanja, kompleksnosti vzorca… Nastanek negativnih paslik lahko razložimo s pomočjo senzorne adaptacije. Pojavijo se takrat, ko se fotoreceptorji v očesu, natančneje čepki zaradi prekomerne vzdraženosti adaptirajo in izgubijo občutljivost. Običajno se oko s tem problemom spopade tako, da se hitro premika v majhnih sekvencah. Če je barvna slika tako velika, da ti majhni premiki ne zadostujejo, da bi se barva pod enim predelom mrežnice spremenila, se bodo ti čepki utrudili oziroma adaptirali in se nehali odzivati. Ko nato oči premaknemo na prazen prostor, adaptirani fotoreceptorji pošljejo šibak signal in te barve ostanejo nezaznane. Čepki v okolici, ki niso bili vzburjeni pod vplivom te barve, ostanejo sveži in pošljejo močan signal. Ta signal je tak, kot če bi gledali nasprotno barvo (tako si to razlagajo naši možgani). Tako se na primer ob dolgotrajnem gledanju v zeleno barvo čepki za zeleno barvo utrudijo in pošljejo le šibak signal za zeleno barvo. Pojavi pa se zeleni barvi nasprotna barva. Še vedno ni enotnega mnenja, katera barva je torej nasprotna oz. katera barva se bo ob gledanju v določeno barvo pojavila. Po eni izmed teorij, in sicer oponentni teoriji, bi se morala pojaviti nasprotna barva (ob gledanju v rdečo barvo naj bi se pojavila zelena), po drugi, trikromatski teoriji, pa kombinacija preostalih dveh osnovnih barv (torej ob gledanju v rdečo barvo modrozelena barva).
Različne oblike kodiranja barv vodijo do različnih pričakovanj o barvi paslik. Če paslike nastajajo na stopnji čepkov, bo njihov nastanek najustrezneje opisovala trokromatska teorija barvnega vida, če nastajajo v kasnejših fazah procesiranja pa oponentna.
Naši rezultati so pokazali, da pri opazovanju zelene barve, so se prikazale paslike roza barve oz. svetlo vijolične, kar pomeni, da tej rezultati ustrezajo trikromatski teoriji, saj se so barve paslik mešane med rdečo in modro. Pri opazovanju modre barve je večina odgovorila za pasliko rdeče barve, kar ustreza trikromatski teoriji, saj si barvi v krogu nista nasprotni. Pri gledanju rumene barve pa ugotovimo, da je bila pri večini paslika modre barve, kar pomeni nasprotne rumeni in to ustreza oponentni teoriji. Pri opazovanju rdeče in oranžne barve se je prikazala modrozelena barva, kar ustreza trikromatski teoriji. Pri opazovanju vijolične se je v naših rezultatih prikazala paslika svetlo zelene barve, kar kaže na oponentno teorija, saj sta si barvi nasprotni. Pri opazovanju svetlo vijolične pa se je prikazala spet svetlo zelena barva, kar pomeni, da to ustreza trikromatski teoriji, saj si barvi nista nasprotni, temveč je zelena mešana saj je svetlo zelena, ne pa zelena. Pri opazovanju modre barve pa so rezultati pokazali, da ji ustreza paslika rumene barve, kar ustreza oponentni teoriji, saj sta si barvi v barvnem krogu nasprotni.
Pomanjkljivosti preučevanja paslik se je pri naši opravljeni vaji pokazala v tem, da jih nekateri sploh niso zaznali. Zato so tudi rezultati pokazali, da so nekateri označevali dražljaj (v tem primeru barva) tudi kot pasliko. Ker se eksperiment ni nadaljeval, če nisi pritisnil na tipko za pasliko, so najverjetneje zato stisnili tipko za enako barvo kot je bil dražljaj sam. Kot pomanjkljivost našega eksperimenta bi poudarila tudi to, da smo namesto ustreznih paslik, zaznali svetlejši odtenek paslik (primer: svetlo viola namesto vijolična). Vzrok tega je bil po mojem mnenju to, da smo eksperiment izvajali na računalniku na katerem se je ekran bleščal. Če bi vajo izvajali na listih papirja bi bili, po mojem mnenju, rezultati pristnejši, saj ne bi bilo učinka blišča. Kot pomanjkljivost naše vaje pa bi še dodala, da bi bili naši rezultati pristnejši, če bi vajo izvajali v tišini, saj bi tako imeli višjo koncentracijo in s tem bi bili bolj koncentrirani na dražljaje.
Uporabna vrednosti je v tem, da je raziskava že sama sebi namen. Ko so to odkrili, so spodbudili raziskave na področju barv.
Za konec pa bi še dodala, da pri uporabnikih barvnega nauka v praksi vlada do današnjega dne prastara zmota o povezanih barvnih parih, čeprav so si fiziološko najbliže, ker vsaka barva prikliče svojo nasprotno barvo kot pasliko ali kontrast, in to kljub temu, da so že pred več kot sto leti z eksaktnimi merjenji določili prave nasprotne barve (prvi jih je izmeril Wünsch). Skoraj vsi se strinjajo, da so nasprotne barve rumena in vijolična, oranžna in modra, rdeča in zelena, in prav nič ni pri tem pomagalo, da je Helmholtz potrdil mnogo starejše Wünscheve izsledke, ki je točno določil prave nasprotne barve, in da so številni fiziologi te izsledke tudi potrdili in jih izboljšali. Celo v barvnem nauku izvrstnega in samostojnega raziskovalca Heringa, ki je trem prabarvam rumeni, rdeči in modri dodal četrto samostojno zeleno barvo, lahko dokažemo ostanke stare zmote.
Viri in literatura:
- http://www.debora.si/slike/PDF_2150.pdf Pečjak, V. (2006). Psihološka podlaga vizualne umetnosti. Ljubljana.
- http://design.fs.uni-mb.si/objave/kueppers/KueHarm.htm (prevod: Skrbinek, A. (1997). Nauk o barvnih harmonijah.
Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci!
Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake.
Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.
Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.
