Ok, zakaj je tako lahko podat nasvet drugim glede medosebnih odnosov, medtem ko se sami niti približno toliko ne znajdemo v takšni situaciji?! Vsaka ženska točno ve kako se more vest v primerih medosebnih odnosov z nasprotnim spolom, vendar ko dejansko do tega pride.. se ženska nekako spozabi kako se more obnašat. Zakaj pride do tega? Namreč boste ugotovili, da vsaka ženska bo prijateljici (ki bo v IDENTIČNI situaciji kot ona sama) svetovala dosti boljše, kot pa dejansko sama sebi. In kar je najbolj žalostno, tudi če si svetuje prav, pol tega itak ne upošteva. SPLOH. Ampak kaj ko se je tako težko delat kot, da nam je vseeno. Mislim, če mi ni vseeno, kako te naj se delam, da mi je vseeno?! Doh. In ja, po teoriji sebičnega gena (Dawkins, 2008), in sicer strategiji srečne družine naj bi se samica delala nedostopno in pusti, da bi se samci dolgo trudili okoli nje. Vsak samec, ki ni dovolj potrpežljiv in ne počaka toliko časa, da bi se lahko paril s takšno »sramežljivo« samico, verjetno tudi ni dovolj zvest, da bi se samici sploh splačalo z njim pariti. OK vse jasno. Sam tukaj obstaja ena mičkena malenkost… hja sej vse ženske iščejo partnerja, ki jim bo zvest, samo hej(!) kdo je govoril o potomcih?! Ta strategija velja v primeru načrtovanja družine, ne pa recimo začetek srečne zveze. Mislim, vsaka (mlada) ženska po mojem ne išče v vsakem moškem idealnega očeta njenih otrok. Konec koncev dan danes nikoli ne veš kdaj se kaj začne in konča in če s partnerjem nisi lih nekih 5 let skupaj, načeloma naj nebi načrtoval neke družine prej (z redkimi izjemami seveda). Tako, da ja. V čem je potem takem smisel? Sicer vse ženske vemo, da tipi, ki se nam mečejo dobesedno pod noge niso zanimivi, vendar pa je včasih težko spregledat, ko je situacija obrnjena. In potem sledi tipično žensko.. Sej se mu ne mečem pod noge!! Hja right… no ja sej res ne. Ma ker pol dan danes res ne veš več kera so katera merila, namreč nekaj je premalo za nekoga in nekaj je preveč za nekoga drugega. Kje po tem takem veš kje je zdrava meja?! In potem pride druga stvar. Ena nenavadnih lastnosti, ki nas ločuje od velike večine živali (Dawkins, 2008) je namreč razkazovanje svojega spola. Pri vrstah, kjer se samci in samice razlikujejo, zaradi naravnega izbora pričakujemo, da bodo sami tisti, ki bodo glasno opozarjali na svoj spol, samice pa bodo neopazne (samec pav ima barvast rep, samice rajčice nimajo vpadljivih barv…). Sodobni moški, vsaj v zahodnem razvitem svetu, je v tem velika izjema. Moški so neopazni, ženske pa si barvajo lase, nosijo make-up… Soočen s temi dejstvi bi biolog verjetno sklepal, da imamo opravka z družbo, v kateri samice med seboj tekmujejo za samce, in ne obratno. V primeru rajčic smo ugotovili, da so samice lahko nevpadljivih barv, ker jim ni treba tekmovati za moške. Samci morajo biti pisani in vpadljivi, kajti povpraševanje po samicah je večje in so zato lahko izbirčne. Povpraševanje po samicah rajčic je večje, ker je njihovih jajc manj in so več vredna od semenčic. Kaj se je zgodilo s sodobnih zahodnjakom? So moški res postali tisti sploh, po katerem je večje povpraševanje, in si lahko zato privoščijo, da so izbirčni? MISLIM, KAJ!?! In potem se normalno vsaka pametna in (približno) odrasla ženska vpraša WHAT THE HELL!? Učijo nas od vedno, kako se moremo vest in se delat nedostopne in whatever, a sodobni moški so takšni, da si dejansko dan danes ne upajo niti pristopit (če nimajo 5 piv v riti). Hja, thanks za takšno začetno dinamiko medosebnih odnosov. Valda smo zmedene, če pa ti že današnja teorija razlaga, da to kar imamo v glavi globoko zasidrano, žal ne velja več. In ti trosijo te razne nesmisle o nedostopnosti in neki neki… ma kaj?! Vse skupaj na koncu postane že smešno. Mislim, če imaš nekoga rad, je logično, da bi rad dajal in vlagal v ta odnos, ne pa, da se moraš delat, da ti je ne vem kako vseeno, da te tako in tako nič ne briga, ker ja TI se moreš trudit za mene in jaz se delam nedostopno. Yeah right. In pol se čudiš, da ti je začetna dinamika propadla. Dan danes opažam vedno bolj, da se folku sploh več ne da ubadat preveč drug z drugim, ala varianta, če pač ne gre bo prišla druga/drugi. Mislim, huh? Ne štekaš več nič. No, vsaj jaz ne več.
Literatura:
Dawkins, R. (2008). Sebični gen. Mladinska knjiga. Ljubljana.
