Recenzija – Freud: Psihopatologija vsakdanjega življenja

V knjigi Psihopatologija vsakdanjega življenja Freud podrobno in s primeri ponazorjeno opisuje pozabljanje, spodrsljaje v besedah in ravnanjih, zmotah, praznoverjih…  Skratka raziskuje in pojasnjuje trenutke, ko našemu zavestnemu umu kdaj pa kdaj spodrsne. Ko želimo nekaj povedati, pa se zarečemo, ali ko pozabimo določeno ime in se ga nikakor ne moremo spomniti, ko preberemo besedo ali stavek narobe, ali pa preprosto, ko kaj pomotoma razbijemo. Za temi drobnimi in navidez nepomembnimi spodrsljaji pa se vendar skrivajo globoki nezavedni motivi, latentna vedenja, neizražene podzavestne želje in pa potlačeni spomini iz preteklosti. Skozi te spodrsljaje vsakdanjega življenja Freud opisuje družbo svojega tedanjega časa. Vendar pa lahko opazimo, da so njegova tedanja dognanja kritičen odraz tudi naše sedanjosti, ki jo sestavljajo predvsem frustracije, strahovi, duševne bolezni in vse razne psihične motnje, zaradi katerih danes ljudje potrebujejo svojega osebnega psihologa.

Najbolj mi je bilo všeč poglavje v govornih spodrsljajih, namreč menim, da ta pojav največkrat zasledim v vsakdanjem življenju. Sama veliko in hitro govorim in sem zmeraj te raznovrstne govorne spodrsljaje prištevala temu, da prehitro govorim in se mi pri kakšni besedi preprosto zaradi hitrosti zatakne. Freud (Meringer and Mayer, 1895; po Freud, 2009) v tem poglavju opisuje, da so govorni spodrsljaji po deskriptivnih vidikih lahko zamenjave, anticipacije, postpozicije, kontaminacije ter substitucije. Ugotovila sem, da imajo vsi ti spodrsljaji poseben izvor in postala sem nanje bolj pozorna tako pri sebi, kot tudi pri drugih. Zanimivo mi je bilo koliko spodrsljajev sem zasledila med vsakodnevnimi pogovori s prijatelji. Največ krat sem zasledila pojav anticipacije. Anticipacijo sem zasledila, ko so mi ljudje hoteli nujno nekaj sporočiti in so vmes spustili ali celo besedo ali pa so kakšno črko v besedi zamenjali z lažje izgovorljivo črko (večino krat je prišlo do zamenjave, ko je šlo za šumnike) in s tem ustvarili novo besedo, katera ni imela nobenega pomena.

Kritična sem predvsem do poglavja, v katerem Freud opisuje determinizem in vero v naključja.  Freud se v tem poglavju ukvarja z podrobnimi primeri glede naključij. Ljudem se včasih zgodi, da razmišljajo o določeni osebi in potem se zgodi, da medtem to osebo dejansko tudi srečajo. Večina ljudi temu pojavu pravi naključje. Freud pa se osredotočil na raziskovanje tega pojava in ugotovil slednje, da mi to osebo vidimo preden začnemo o njej razmišljati, vendar pa ta zaznava ali ni dovolj močna, da bi se ozavestila ali pa jo potisnemo v nezavedno zaradi raznih čustvenih motivov. Potem takem o osebi začnemo razmišljat in jo, ko ji pridemo dovolj blizu na poti, dejansko tudi res srečamo in posledično mislimo, da je šlo za naključje. Ta teorija se mi je zdela izredno zanimiva in sem o njej veliko razmišljala in bila sem bolj pozorna na ta pojav. Ugotovila pa sem, da se s teorijo ne morem popolnoma strinjati, saj sem se sprehajala in zasanjano razmišljala o določeni osebi, katero sem čez par minut tudi zagledala na ulici. Ugotovila sem, da ni bilo možno, da bi osebo zagledala prej, saj je prihajal izza vogala, kamor nisem imela vpogleda in o njem sem razmišljala preden sem zavila v tisto ulico, v kateri sem ga zagledala. Torej njegove teorije ne morem potrditi.

Najbolj zanimiva misel v knjigi mi je bila, da si ni mogoče izmisliti »poljubno« število in prav tako ne »poljubno« ime. Če preiščemo navidez samovoljno ustvarjeno, objestno ali v šali izrečeno število, tudi večmestno, se zmerom izkaže, da je v resnici strogo, celo prav verjetno strogo determinirano. Freud, kot dokaz temu, opisuje veliko primerov, ki se nanašajo na to strogo determiniranost. Namreč izkaže se, da je res, da vsakič, ko si želimo izmisliti neko imaginarno ime za na primer glavnega knjižnega junaka ali naključno številko, ta naloga ni enostavna oziroma vsakič se skriva vzrok izbire v ozadju. Pri izbiri naključnega imena se meni namreč dogaja, da vedno uporabim ime, ki ga ima oseba, ki mi je blizu, saj se mi zdijo tuja imena nekako odročna. Prav tako števila si ne morem izmislit brez, da bi imela neko dejansko povezave ali glede na kakšen datum ali glede na svoje najljubše številke. Skratka, ko se malo zamislimo, naključje v tem pomenu res ne obstaja. Zato bi mi bilo še toliko bolj zanimivo poizvedeti, iz kje avtorji slavnih knjig dobijo inspiracijo za ime glavnega junaka.

Za psihologa ima ta knjiga visoko uporabno vrednost, saj opisuje spodrsljaje, ki zadevajo vsakdanje življenje in ne le strogo klinično prakso. V veliko pomoč je psihologom, da sami pri sebi prepoznajo vsakdanje spodrsljaje v vedenju in prav tako lažje pomagajo in svetujejo svojim pacientom.

Ključno sporočilo knjige je, da se za vsakim vedenjem oziroma spodrsljajem skriva nekaj, kar izvira iz našega nezavednega. Vsak besedni lapsus, ko kaj pozabimo ali »po nesreči razbijemo« so posledica   nezavednih motivov. S pomočjo knjige lahko ozavestimo ta dejanja in s tem, ko nanje postanemo pozornejši, jih znamo tudi razumeti in razložiti.

Literatura

Freud, S. (2009). Psihopatologija vsakdanjega življenja. Mladinska knjiga. Ljubljana.

Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci! 

Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake. 

Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.

Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.