(Emotional Intelligence)
by Daniel Goleman
Published on September 26th 2006
Bantam, 384 pages
Pri čustveni inteligentnosti gre za sposobnost prepoznavanja svojih občutkov in občutkov soljudi ter sposobnost posameznikovega ustreznega odzivanja nanje. Predstavlja zmožnost za vživljanje, samozavest in obvladovanje čustev v ljudeh samih in v odnosih z drugimi. Zajema zmogljivosti, kot so spodbujanje samega sebe in kljubovanje frustracijam, nadziranje vzgibov in odlaganje zadovoljitve, obvladovanje razpoloženja in sproščanje stisk, ki zavirajo sposobnost razmišljanja, vživljanja v čustva drugih in upanje. V prvem delu je opisana anatomija čustvene inteligentnosti, in sicer zelo nazorno je opisano delovanje limbičnega sistema, predvsem amigdale ter delovanje korteksa. Golemanova osnovna predpostavka je, da ljudje delujemo z dvema umoma, in sicer z izkustvenim in racionalnim. Po raziskavah čustvena inteligentnost prispeva približno 80% k uspehu posameznika, in sicer na področjih poklica, družine ter vsakodnevnih stikih z drugimi ljudmi. Čustveno inteligentnost je potencial, šele z učenjem pa si pridobimo čustvene zmožnosti, ki jih delimo v pet skupin, in sicer samozavedanje, samoupravljanje, motivacija, empatija in prilagodljivost v odnosih.
Najbolj mi je bilo všeč, da je avtor poudaril pomembnost čustvene inteligentnosti, ki se jo dan danes veliko zanemarja. Danes se veliko bolj poudarja vloga splošnega inteligenčnega količnika, kot dejavnik uspeha in se zanemarja vse ostale spretnosti kot so naprimer socialne spretnosti. Čustvena inteligentnost je pomemben dejavnik v življenju posameznika. Posameznik ima lahko inteligenčni kvocient visoko nad povprečjem, vendar če nima ustreznih socialnih spretnosti v življenju ne bo tako uspešen, kot bi sicer bil, če bi te spretnosti imel. Torej sta pomembni tako čustvena inteligentnost, kot tudi splošni kvocient inteligentnosti. Všeč mi je bila tudi formula za uspešno sporazumevanje XYZ psihologa H. Ginott-a, ki pravi, da »ko si storil X, sem začutil Y in tisti hip bi mi bilo ljubše, če bi naredil Z«. Formula zagovarja to, da se morajo partnerji med seboj pogovarjati o svojih čustvih in ne takoj, ko je kaj narobe, le kritizirati drugega partnerja. Partnerji v zvezi veliko krat kritizirajo ali napadajo osebnost partnerja, ne pa dejanskega vedenja, ki se je pojavilo v situaciji, kot na primer, ko fant zamudi na zmenek in ga punca napade, da tako in tako vedno zamuja in da je sebičen namesto, da bi mu povedala, da ji preprosto ni všeč, da je zamudil. Zato pride veliko krat do prepirov, prezira ali celo do osamitve v molk, saj se partner počuti napadenega in nič vrednega. Ljudje bi se morali naučiti bolje izražati svoje nezadovoljstvo.
Kritična sem predvsem do poglavja »Spoznaj se«, kjer opisuje čustvovanje aleksitimikov. Aleksitimiki so ljudje, ki ne vedo, kaj čutijo, in tega niso sposobni z besedami opisati. Osnovne spretnosti čustvene inteligentnosti, zavedanja sebe ali zavedanja, kaj čutijo, ko čustva vrejo v njih, sploh nimajo. Čustva, če se jih sploh dotaknejo, doživljajo kot nekaj, kar jih bega in jim je neprijetno. Avtor se v knjigi velikokrat izgovarja na račun aleksitimikov glede pomembnosti čustvene inteligentnosti. Vendar pa je procent ljudi s takšnimi težavami relativno majhen. Čustvena inteligentnost je namreč pomembna tudi pri ljudeh, ki takšnih težav nimajo, imajo pa vsakodnevne težave, kot je stres, ki jih čustveno izčrpa. Goleman daje za spoznanje prevelik poudarek na čustveno inteligentnost, kot takšne. Sicer čustvena inteligentnost je pomembna, vendar ne tako pomembna kot jo skuša avtor predstaviti. Kar je smiselno, saj je pretirano poudarjanje čustvene inteligentnosti dobra marketinška strategija, ki prinaša velik dobiček. Ne ustreza pa psihološki znanosti.
Misel, ki me je v knjigi najbolj pritegnila je, da avtor opisuje, da ljudje, ki imajo povprečen količnik inteligentnost, ni nujno, da v življenju ne bodo tako uspešni, kot tisti, ki imajo nadpovprečni količnik inteligentnosti. Zagovarja tezo, da če smo visoko motivirani in verjamemo v svoje sposobnosti bomo v življenju dosegli uspeh ne glede na inteligenčni količnik. Torej moremo sledit svojim sanjam v verjeti sami vase, ker le tako nam bo posledično tudi uspelo.
Knjiga je izredno poučna in podkrepljena z veliko znanstvenimi raziskavami. Goleman v začetku zelo nazorno razloži delovanje možganov, predvsem limbičnega sistema, ki je jedro čustvovanja. V knjigi je opisanih tudi veliko primerov iz vsakdanjega življenja skozi katere Goleman razlaga različne plati čustvene inteligentnosti. V kliničnih primerih, kot je naprimer depresija, opisuje kako bi lahko učenje čustvene inteligentnosti lahko pripomogla k zdravljenju te bolezni. Veliko bi lahko pripomogla k samopomoči laični populaciji, ki se preobremenjuje s vsakodnevnimi problemi in tegobami in si s tem povzroča veliko nepotrebnega stresa.
Menim, da nas v ključnem sporočilu knjige avtor skuša prepričati, da je čustvena inteligentnost bistveno bolj pomembna od splošnega inteligenčnega količnika. Vendar pa menim, da sta obe oblike inteligentnosti izredno pomembne za uspešnost v življenju vsakega posameznika. Lahko vztrajamo v skrajnostih, vendar pa na koncu mora vedno priti do ravnovesja.
Literatura
Goleman, D. (1997). Čustvena inteligenca. Mladinska knjiga. Ljubljana.
Goleman, D. (1997). Čustvena inteligenca. Mladinska knjiga. Ljubljana.
Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci!
Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake.
Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da spodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.
Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.
