Recenzija - Rozman, S. Zaljubljeni v Sanje

Zaljubjeni v Sanje
by Sanja Rozman
Published in 1995
Dan, 344 pages

Sanja Rozman v svoji knjigi Zaljubljeni v sanje opisuje različne odvisnosti, ki se pojavljajo pri ljudeh in se delijo na odvisnosti od snovi ter odvisnosti od situacije. Odvisnost od snovi zajema odvisnost od alkohola, mamil, hrane. Odvisnost od sitauacije pa zajema odvisnost od odnosov, spolnosti, nevarnosti... Avtorica v knjigi zelo nazorno prikaže, kaj je tisto, kar nas vodi v tovrstne odvisnosti. V prvem delu knjige opisuje človekovo sanjarjenje skozi življenje in kako je le-to lahko zelo škodljivo, če preraste v obrambni mehanizem kot umik od realnosti. V drugem delu opisuje, kako se odvisnost začne, in sicer v zgodnjem otroštvu. Odnos med staršema in njun odnos do otrok veliko pripomore k razvoju tovrstnih odvisnosti. Opisuje tudi različne vrste odvisnosti ter kako se različni posamezniki z različnimi obrambnimi mehanizmi z njimi spoprijemajo, a si vseeno ne znajo pomagati. V tretjem delu knjige pa opisuje, kako si posameznik lahko pomaga, kar je opisano v dvanjastih korakih oziroma stopnicah k premagovanju odvisnosti. 

V knjigi mi je bilo najbolj všeč, kako avtorica opisuje tri tipe nevrotične obrambe in kako je v razvoju do tega nevrotičnega obrambnega mehanizma sploh prišlo. Otrok je torej v odnosu s starši razvil osnovno tesnobo. Razvoj osnovne tesnobe je posledica napačnega pogojevanja ljubezni. Otrok se tako odtuji od samega sebe. Človek, ki je kot otrok doživel osnovno tesnobo, v sebi nosi nevrotični konflikt, ki se ga ne zaveda. V odraslosti to občuti kot strah, vendar ne ve od kje izvira. Zato se namesto proti vzroku strahu začne boriti proti posledici, občutku samemu. Brani se z nemočjo, sovražnostjo ali umikom. Tako se razvijejo trije nevrotični tipi, in sicer podredljivi tip, agresivni tip ter izolirani tip. Če se je pri bralcu, kot otroku razvila osnovna tesnoba, se bo sam v opisih tipov prepoznal.

Kritična sem predvsem do poglavja, v katerem avtorica opisuje odvisnost od odnosov, in sicer v primeru strahu odvisnika, da bi se ločil od partnerja. Njihov strah opisuje kot osnovno tesnobo, njihovo nemoč, da bi se ločili od nezdravega odnosa. Sedaj menim, da gre skozi tovrstno fazo vsak človek tega sveta, ne glede na odvisnost od odnosov. Nikoli ni preprosto se ločiti od partnerja pa naj bo še tako napačen. Ko z nekom gradiš odnos in vlagaš svoj trud v ta odnos, je zelo težko sprejeti odločitev, da se boš iz odnosa umaknil. Jaz ta pojav imenujem »navada« - navajen si, da je ta določena oseba zmeraj prisotna. Na drugi strani vsak posameznik ve, da je zmožen biti sam, saj ima za seboj dolgoletne izkušnje, ko še ni imel partnerja, vendar se je na drugi strani zelo težko od odnosa umakniti in se postaviti nazaj na svoje noge. Tako da menim, da je ta faza univerzalna in strah, da bomo ostali sami ob koncu zveze, je vedno prisoten.

 »V stahu, da mi bo zunanji svet odrekel ljubezen, sem se zadovoljila s cenenim ponaredkom ljubezni.« Ta poved mi je bila izredno všeč, saj sem v njem videla ironijo, v kateri živi večina mojih znancev in v kateri sem včasih živela tudi sama, vendar tega nisem hotela videti. Veliko ljudem se v današnji dobi kapitalizma izredno mudi. Mudi se jim študirati, mudi se jim najti službo, mudi se jim tudi v iskanju partnerskih odnosov. Včasih so te stvari potekale bolj počasi. Potencialna partnerja sta si vzela čas za spoznavanje, za zmenke, za poglobitev odnosa. Tega dandanes ni več. Ljudje hitijo v resne zveze, v njih vztrajajo in čez nekaj let ugotovijo, da partnerja sploh ne poznajo. Ironičnost tega, da si ljudje danes ne vzamejo več časa, da bi partnerja prvo spoznali in šele potem stopili v odnos.

Knjiga ima visoko uporabno vrednost, saj do potankosti opisuje tipe nevrotikov, ki so v večini primerov prepleteni v določeni odvisnosti. Zelo nazorno opisuje razvoj otroka in odnos s starši za razvoj tovrstnih odvisnosti. Avtorica je sodelovala z velikim številom ljudi, ki so imeli takšne težave, katere pisma je vključila tudi v vsebino, kar omogoči bralcu vpogled tudi v praktični del odvisnosti, ne le samo v teoretični. Knjiga vsebuje tudi dosti nasvetov, s kateremi si bralci lahko sami pomagajo.

Ključno sporočilo knjige je, da če v sebi nosimo določene vzorce, katerih posledice so lahko zelo slabe za naše življenje, je na nas, da jih ozavestimo in prebrodimo, le moč in volja sta potrebni. Velikokrat v vsakdanjem življenju vidimo le določene stvari, ki jih želimo videti in ta knjiga ti pomaga odpreti oči in videti svet v svoji realni podobi. Vsak človek si zasluži ljubiti in biti ljubljen, ne pa živeti v iluziji, ki prikriva dejansko odvisnost.

Vir:

Rozman, S. (1997). Zaljubljeni v Sanje. Ljubljana: DAN.

Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci! 

Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake. 

Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.

Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.